Intervju z direktorjem ZD Slovenske Konjice Dejanom Verhovškom

Po enemu izmed najtežjih obdobij v zdravstvu, epidemiji Covid-19, smo se pogovarjali z direktorjem ZD Slovenske Konjice Dejanom Verhovškom. Upravljanje ustaljenih nalog je moralo biti pred dvema letoma odmaknjeno na stranski tir in dalo prednost kriznemu upravljanju organizacije v novih razmerah. Kako so se z njimi spopadli v konjiškem zdravstvenem domu, kaj je na vrsti sedaj in kako on gleda na zdravstvo v Sloveniji, smo se pogovarjali z direktorjem Verhovškom.

Zdravstveni domovi po Sloveniji ste se od začetka širjenja epidemije Covida znašli v popolnoma novi situaciji, ko se je bilo treba hitro obrniti in sprejemati odločitve. Kako bi vi opisali delovanje ZD Slovenske Konjice po pojavu prvih okužb spomladi 2020?
Zdravstveni dom je od vsega začetka epidemije sledil priporočilom pristojnih inštitucij glede organizacije dela. Vseskozi smo maksimalno omogočali dostopnost do zdravstvenih storitev s premišljeno organizacijo, ki je temeljila na predpostavki, da zdravstveni zavod ne more biti v celoti zaprt. Naredili smo nabor storitev, za katere smo ocenili, da so nujne ali neodložljive glede na zdravstveno stanje in smo jih v celoti omogočali. V določenih trenutkih smo bili presenečeni na odločitve pristojnih služb o zapiranju določenih dejavnosti, menili smo, da bi kljub vsemu lahko zagotovili varno okolje za delo zaposlenih in za uporabnike. Nekateri zaposleni so bili zaradi zaprtja kasneje razporejeni na druga delovna mesta za obvladovanje epidemije, na čakanje na domu ali pa na pomoč v druge zavode. Tudi okužbe zaposlenih znotraj zavoda so večkrat povzročale organizacijske težave. V začetku smo se soočali tudi s pomanjkanjem ustrezne zaščitne opreme, zadostnih zalog nismo imeli, dobave so bile motene, državnih zalog ni bilo, zato smo se organizirali in v lokalnem okolju poiskali razna podjetja, dobavitelje, posameznike, kjer smo ocenili, da bi lahko zaščitno opremo uporabljali pri svojem delu in jo v tistem trenutku niso potrebovali. Odziv je bil res dober, zato smo lahko v kratkem času zagotovili zaloge, ki so nam pomagale premostiti čas do prejema naročene zaščitne opreme oz. zaščitne opreme iz državnih rezerv.

Zaradi gradnje prizidka in del v okolici ZD smo se soočali tudi s premestitvijo delovišč izven ZD, določene storitve smo izvajali tudi z mobilnimi enotami (testiranje, cepljenje), zaradi pričakovanega večjega števila oseb smo bili primorani poiskati večje prostore. Posebej moramo izpostaviti sistem cepljenja, ki je potekal res na visokem strokovnem nivoju, saj je bil kljub velikemu številu cepljenih vsak pacient predhodno obravnavan s strani zdravnika.

Vseskozi smo bili v stalnem kontaktu in aktivno sodelovali s štabi civilne zaščite vseh treh občin ustanoviteljic (Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje), sprejemali njihove zahteve, jih obveščali o naši organizaciji ter tako skrbeli za pretok informacij in pravočasno obveščanje javnosti. Poudariti moram dobro sodelovanje z nekaterimi koncesionarji, ki so izrazili pripravljenost za izvajanje bodisi testiranja bodisi cepljenja. Od vsega začetka smo bili vseskozi v situacijah, kjer nismo natančno vedeli, kako se naj organiziramo, saj so bila tudi navodila pristojnih inštitucij včasih pozna in nejasna, kar je seveda povzročalo nezadovoljstvo tako med zaposlenimi kot tudi med uporabniki.

Posebno skrb smo imeli pri obveščanju javnosti preko lokalnih medijev Novice in Radio Rogla, ki sta skrbela za korektno in točno poročanje.

Ampak kot sem v začetku poudaril, s premišljeno organizacijo, povezovanjem in mirnostjo smo uspešno prestali vse izzive.

Kako so vseskozi spreminjajoče smernice, navodila sprejemali vaši sodelavci, zaposleni zdravstveni delavci in kako bolniki, obiskovalci ZD-ja?
Nekatera navodila/smernice so se spreminjala tudi dnevno, kar je med zaposlenimi in pacienti povzročalo veliko zmedo. Večkrat je bil to razlog za nesoglasja in nezadovoljstvo na obeh straneh. Izpostaviti moramo neusklajenost strokovnih služb (Ministrstvo za zdravja ali NIJZ) z izvajalci zdravstvene dejavnosti in mediji. Večkrat se je namreč zgodilo, da so medijske družbe posredovale informacijo v javnost, za katero izvajalci zdravstvene dejavnosti nismo bili obveščeni in/ali pa smo prejeli s pisnimi navodili z nekaj dnevi zamika. Tako smo bili izvajalci primorani spremljati medije, da smo vedeli, kako delati in se organizirati naslednji dan, saj so se v nasprotnem primeru pojavljala nesoglasja in konflikti z uporabniki. Šele kasneje, ko smo izvajalci izpostavili ta problem in pritisnili na odgovorne osebe, so navodila pričela prihajati pravočasno ali pa so bila predhodno dogovorjena z izvajalci.

Na tem mestu moram izpostaviti težavo s širšimi mediji, ki so pogosto prikazovali nedostopnost do zdravnika in drugih zdravstvenih storitev. Preveč so posploševali. V našem zavodu so pacienti lahko prišli do zdravnika in verjamem, da tudi drugod, vendar pa je bil spremenjen režim naročanja, saj je v večini potekal preko telefona, elektronske pošte ali aplikacije priZdravniku. Osebnega naročanja v vsem tem času ni bilo, kar se je v javnosti enostavno posplošilo, da do »zdravnika tako ne moreš priti«.

Oktobra lani je ZD Slovenske Konjice odprl novi prizidek, ki je pridobil potrebne dodatne ambulante za bolnike in pomožne prostore. Se je prostorska stiska dovolj sprostila?
Za nekaj časa smo prostorsko stisko uspeli rešiti. Z prizidkom smo pridobili 900 m2 dodatnih prostorov – fizioterapija, družinska medicina, dispanzer za ženske, telovadnico in še nekaj tehničnih prostorov. Vsaka širitev dejavnosti v prihodnje pa bo ponovno zahtevala dodatne prostore, verjetno tudi na lokacijah izven ZD.

Obenem so bili obnovljeni tudi prostori nujne medicinske pomoči, ki imajo po novem svoj vhod in tudi prostor za izolacijo, ki ga doslej ni bilo. Menite, da je k temu doprinesla tudi epidemija Covida ali so bili načrti že prej enaki?
Načrti so bili že v osnovi enaki, vedeli smo, da takšnega prostora nimamo in da ga nujno potrebujemo. Prav tako smo uredili poseben vhod za ambulanto NMP, kar pomeni, da je sedaj ta del ločen od celotnega ZD-ja, saj je ta v času dežurne službe zaprt in zaklenjen. V času Covid-a so seveda ti prostori še kako prišli prav.

Občina je lani kupila prostore Zdravstvene postaje Loče, da bo zagotovljena zadostna prostorska kapaciteta za zdravstvene storitve. Na novo je opremljena zobna ambulanta za odrasle. Kako že deluje in kaj v prihodnje še načrtujete v Ločah?
V lanskem letu je Občina Slovenske Konjice na pobudo ZD pristopila k iskanju rešitve za ureditev zdravstva in zdravstvene postaje v Ločah in sicer na eni lokaciji. Ponudila se je možnost odkupa prostorov dela objekta Kračun, kjer je že bila locirana ena ambulanta družinske medicine in lekarna. V zgornjih prostorih smo uredili zobozdravstveno ambulanto za odrasle, sejno sobo in prostor za izvajanje preventivne dejavnosti. Dolgoročno načrtujemo, da bomo v Ločah vzpostavili še eno ambulanto družinske medicine ali pediatrije in tako omogočili prebivalcem tega dela občine še boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev.

 V preteklih letih je bil zelo aktivnem Center za krepitev zdravja, bo sedaj njegova vloga na področju preventive po covidu spet okrepljena?
Center za krepitev zdravja s svojimi zaposlenimi je bil skozi celotno obdobje epidemije zelo aktiven in je uspel realizirati večino programa. Seveda je bilo za to potrebno prilagoditi delovni proces in uporabiti druge načine dela ali pristopa glede na takrat aktualne epidemiološke razmere in sprejete ukrepe. Ves čas so bile naše strokovnjakinje iz različnih področij v CKZ v stalnem kontaktu z uporabniki, podjetji, zavodi, šolami, lokalno skupnostjo in tako skrbele za ohranjanje stikov, krepitev odnosov, nudenju storitev na daljavo in tudi svetovanje preko različnih kanalov. Vodstvo zavoda je skozi celotni čas nudilo podporo izvajanju preventivnih storitev, kljub temu, da so bili zaposleni delno razporejeni tudi na druga delovišča za obvladovanje epidemije.  

V občini deluje tudi Lokalna akcijska skupina za zdravje, v kateri sodelujete tudi vi z vašimi sodelavci. Za občane je zelo pomembno, da se v občini izvajajo številni projekti za preventivo, vzgojo in izobraževanje, od najmanjših do starejših in ranljivih skupin. Kakšna je vloga vas osebno in vaše institucije in kako ocenjujete to delovanje, kaj bi še lahko naredili v lokalni skupnosti?
V času epidemije je bila zaradi ukrepov lokalna skupina kar nekoliko na stranskem tiru. V tem mesecu je v načrtu ponovno srečanje skupine, kjer bo namen predvsem narediti posnetek stanja, preveriti aktualnost določenih aktivnosti in morebiti vzpostaviti nove aktivnosti za krepitev zdravja na vseh nivojih in v različnih okoljih. Skupina je uspešna, v kolikor vsi deležniki aktivno sodelujejo in v svojem okolju skrbijo za promocijo, organizacijo, obveščanje javnosti glede aktivnosti na področju krepitve zdravja. Osebno zelo zagovarjam preventivno dejavnost, saj ocenjujem, da je to naše najpomembnejše poslanstvo in si tudi sam močno prizadevam za širjenje te dejavnosti v lokalno skupnosti, v podjetjih, organizacijah in društvih. Rezultati aktivnega dela na tem področju so sicer težko merljivi in so lahko vidni šele čez leta, a vendar lahko rečemo, da je naš zavod v preteklosti naredil ogromno na promociji zdravja, saj smo v okolju dobro prepoznavni, zanimanje za te storitve pa je med prebivalci vedno večje, kar pa je naš poglavitni cilj v tej dejavnosti.  

Nas je to obdobje kaj spremenilo, vplivalo na to, da smo nekoliko spremenili vrednote, kaj pa v odnosu pacient-zdravnik?
Opažamo, da smo postali ljudje bolj asocialni, odmaknjeni, nezaupljivi ... Tudi sedaj, ko so se omejitve sprostile, so nekateri še iz previdnosti obdržali navade iz epidemije. To obdobje nas je zaznamovalo predvsem, ker smo stalno iskali neko distanco do sočloveka, se izogibali drug drugega, se izogibali raznim lokacijam in imeli pomanjkanje družabnih dogodkov. Tudi maske so nas dodobra spremenile, saj pogosto nismo prepoznali eden drugega, ne poznamo več obrazov. Vse generacije so doživele spremembe, na katere smo se težko privadili. Mladi so bili prikrajšani za druženja, ki so v tem obdobju ključna za socializacijo, spoznavanje novih prijateljev, ljubezni … Starejši so zaradi ukrepov postali še bolj osamljeni in potisnjeni ob rob družbe. Delovna okolja so postala »hladna« v odnosih, mnogi podjetniki so obupani ali pa so obupali, na socialnih omrežjih smo priča nizkemu nivoju kulture komunikacije in še bi lahko naštevali. Posledica vsega tega je epidemija duševnih težav, stisk, bolezni, ki potrebujejo posebno obravnavo s strani ustreznih strokovnjakov, ki pa jih pri nas v Sloveniji v nekaterih okoljih žal še ni dovolj. Vse to in še mnoge druge spremembe se močno odražajo tudi v odnosu do zdravstvenih delavcev. Nestrpnost, nespoštovanje in konflikti so situacije, s katerimi se vse pogosteje srečujemo na delovnem mestu tudi zdravstveni delavci, kar lahko pomembno vpliva tudi na njihovo zdravje.

Med ljudmi bo ostal nekak grenak priokus, da zdravstveni sistem ni najbolje deloval, da politika ali stroka ni sprejemala dobrih ali pravilnih odločitev v času epidemije. Na družbenih omrežjih je bilo veliko negativnih zgodb, obtožb, žaljivih komentarjev, čeprav je bila realnost drugačna.

Verjamemo, da se bodo razmere s koncem epidemije nekoliko umirile, a vendar zagotovo ne bodo nikoli več enake kot pred epidemijo.

Kaj pa zdravstveni sistem sam, bi ga vi kot posameznik – direktor ZD sedaj po izkušnji z epidemijo kaj spreminjali v dobro pacientov, ranljivih skupin, zaposlenih?
Naša največja težava še zmeraj ostaja pomanjkanje ključnih kadrov v zdravstvu. Tukaj imam v mislih predvsem zdravnike, zobozdravnike in drugi specialistične kadre. Ocenjujem, da bi z zadostnim številom kadra tudi zdravstveni sistem učinkoviteje, hitreje in bolj kakovostno nudil zdravstvene storitve. Tako bi izboljšali dostopnost, omogočili hitrejšo, varnejšo in kvalitetnejšo diagnostiko ter izboljšali zadovoljstvo naših uporabnikov. Lažje in hitreje bi sistem prepoznal ranljive skupine, obravnaval odklone v zdravju že v zgodnjih fazah razvoja bolezni in s tem bi namenili več časa in poudarka na preventivne storitve.

Tudi zaposleni so naša stalna skrb in njihovo zadovoljstvo je ključno za doseganje ciljev zavoda, tako finančnih kot organizacijskih. V največji meri si vsi zdravstveni zavodi in njihovi zaposleni želimo kadrovske izpopolnitve, ki bi omogočale normalne obremenitev zaposlenih v skladu s standardi in normativi.

S tem bi bilo zagotovljeno zadovoljstvo in zdravje zaposlenih kot tudi naših uporabnikov.